Odhajaš

Tako sem žalosten, da niti solz ne morem več točiti.

Tako potrt sem, da niti spati več ne morem.

Bila si blizu mi, sedaj si srcu mojem vsak dan dlje.

Še parkrat dan spustil se bo v noč in videl te nikoli več ne bom.

Vse bilo je res na hitro. Upal sem, da nekdaj moja boš.

Občutil že ogromno sem emocij. A takšnih kot ob tebi, še nisem jih nikoli.

Pa molčal sem, osel jaz neumen.

Pa tiščal sem jih v sebi, dokler nisem bil prepozen.

V nemoči jaz kljub vsemu upam, da zdaj bereš te besede.

Da globoko v sebi čutiš tisto ljubljena, kar čutim jaz.

V življenju gubil sem in padal, a še vedno bije mi srce.

In najbolj žre me draga to, da nikoli ne bo bilo samo zate.

Pa ti to čutiš? A ti sploh veš kako zelo te rad imam?

Jaz tebi bi spremenil svet. Te tolažil, te objel in te neskončno ljubil.

Ti pa greš. Za vedno stran od mene.

Mar nebi rajši si priznala čustev in drug ob drugemu zaspala?

Ko bom star in siv

Ko bom star in siv,

ti boš tu ob meni stala.

Mi boš brala lepe pesmi,

zlat poljub na lice dala.

Ko bom star in siv,

mi v tolažbo pest boš dala.

Jaz pa v srcu bom vesel,

da ob meni si ostala.

Ko bom star in siv,

me boš peti ti učila.

Tu pod čudovito brezo,

kjer sva prvič se ljubila.

Ko bom star in siv

in bo res mi že hudo

Te v objem bom zadnjič skril,

ker sem ljubil te močno.

Kot Jupiter in Venera

Otožen od samote,

potrt od zle praznine.

Vse kar je v meni,

so kriki bolečine.

Si lepa kakor cvet,

omamna kakor pesmi.

Vse kar je v tebi,

je želja po ljubezni.

Sem Jupiter.

Si Venera.

Jaz točim grenke solze,

ti rišeš si nasmeh.

V meni je poguba,

v tebi je uspeh.

Jaz bdim na istem mestu,

na njem ne boš ti stala.

Ko risal bom črnino,

se drugim boš predala.

Bom Jupiter.

Boš Venera.

Neznanka

Lačen od vznemirjenja,

odpravljam zdaj se tja.

Kjer jaz in ti neznanka,

se prvič snideva.

Ne vem kako izgledaš,

ne vem kaj si želiš.

Morda pa se zvečer,

v objem moj prepustiš.

Si črna kakor noč?

Si bleda kakor kamen?

Če dobrega srca si,

te rad imel bom, amen.

Še ura naju loči,

se malo že mudi.

Pričakal te bom s cvetjem,

ko dan se v noč spusti.

Se še spomniš?

Se še spomniš teh trenutkov,

ko ob meni si slonela?

Jemajočih dih občutkov,

ko sva rada se imela?

Jaz jih pomnem draga moja,

so vkovani v srce.

To je čar ljubezni stroja,

riše tvoje le ime.

Poglej ga zlomka, čas beži,

ti z drugim zdaj si srečna.

Jaz pa tavam v temi,

misel nate bo pač večna.

A kljub temu jaz vztrajam,

ni še ura mi odbila.

Se s srcem zdaj razhajam,

ker ne boš me več ljubila.

Spomini bodo tu ostali,

se še bogec križa z nami.

Pišem vam, da boste znali,

ko trpite niste sami.

Pa je vredno? Zdaj se zgražam.

Kje je smisel teh zablod?

Se na pamet zdaj zanašam,

da začrta novo pot.

Bom kdaj srečen, se sprašujem?

Kot si srečno dekle ti?

A naj več ne objukujem?

Se po glavi plete mi.

Neham bluzit tja v tri dni,

saj bo kmalu spet pomlad.

Se mi res še ne mudi,

bom imel še koga rad.

Tvoja pesem

Pogrešam te.

Veš, včasih je prav neverjetno,

kako življenje se obrača.

A tudi v brezupnem svetu,

se odpre ti kdaj priložnost.

In v želji, da vsaj eno izkoristim,

 v vnemi vedno pregorim.

In zdaj otrpnil sem pri tisti,

za katero dal bi vse.

Pregorel sem v želji,

da nekoč te bom objel.

Odpovedal v upanju,

da govoril ti bom ljubim te.

In vse gorje jaz dal sem tebi,

dete, ki sem sanjal te.

Tebi, za katero kradel bi,

krvnica mojih solz.

Besede žal mi je so brezpredmetne,

vse kar pišem zdaj je brez pomena.

Za tebe sem samo še nujno zlo,

za tebe jaz več ne obstajam.

V solzah pišem tvojo pesem,

a brala je ne boš.

Ti z drugim boš nesrečna,

jaz pa čakal, da me vzame noč.